Pričujoča razstava Apolonije Simon v nekdanji samostanski cerkvi izhaja iz občutka narave kot brezčasnega prostora. Ne gre za citate na obdobje romantike, temveč za njene odmeve, na nek način lahko to označimo kot post-romantično krajino, kjer umanjka antagonizem človeka in narave. Krajina ne predstavlja sveta, ampak njegov duhovni odzven. Gledalec ni povabljen k opazovanju, ampak k tihemu zrenju in poslušanju slike, v katerem krajina postane misel, panteistična molitev ali spomin. Zato njene slike ne potrebujejo naslovov, saj je pomen ravno v odsotnosti konkretnega pomena.